Regresija z otroki

Regresija z otroki

Otroci (predvsem mlajši) z lahkoto dostopajo do spominov na prejšnje inkarnacije. Veliko je takih, ki odraslim o tem pripovedujejo v obliki zgodb, vendar le-ti takšne pripovedi zamenjujejo z bujno otroško domišljijo. Ti spomini začnejo bledeti po dopolnjenem sedmem letu starosti, ob vstopu v puberteto pa v večini primerov potonejo v nezavedno.

Prav tako kot odrasli tudi otroci in mladostniki doživijo najrazličnejše stiske, ki se nalagajo v njihovo podzavest in od tam usmerjajo njihovo čustvovanje. Stiska zato ni nič manjša kot pri odraslem človeku.

Sam potek regresije z otrokom ali mladostnikom je nekoliko drugačen kot sicer. Regresija je prilagojena njihovi starosti in zmožnostim koncentracije, sicer pa je proces veliko krajši kot pri odraslem. Tehnika je osnovana tako, da prodre v sam vzrok težave, pretirano dolgo raziskovanje preteklosti pa za otroka niti ni tako bistveno. Najpomembnejše je, da se ozavesti srčika problema z vsemi spremljajočimi čustvi.

Pogoja za regresijo z otrokom ali mladostnikom sta seveda: najprej odprtost staršev za tovrstvo delo in potem tudi otrokova želja po takšni izkušnji.

Regresija z deklico Ano

(ime otroka je zaradi varovanja zasebnosti spremenjeno)

10-letna Ana je po selitvi v novo okolje v 5. razredu osnove šole dobila novo učiteljico. Do 4. razreda je rada obiskovala šolo, zdaj pa je začela šolo in učiteljico zavračati. Ni se hotela učiti, vedno znova je ponavljala, da je nesmiselno hoditi v šolo, da ne mara učiteljice in da se ne bo trudila, ker noče, da učiteljica vidi, da ona zmore. Občasno so se pojavljali tudi močni izbruhi jeze in želja pobegniti iz šole.

V regresiji je Ana podoživela življenje nekje v sušnem podnebnem pasu, kjer je hodila v šolo in del šolanja je bilo tudi učenje jahanja kamele. Jahanje Ani ni šlo najbolje od rok in imela je strogo ter vztrajno učiteljico, ki ni popuščala. Podoživela je dvojni padec s kamele, ob tem občutila strah, da ji nikoli ne bo uspelo, nemoč, ter intenzivno jezo na učiteljico, ker je morala biti v trenutkih stiske z njo in ne ob svoji materi. Ko je v šoli doživljala neuspehe, si je vedno želela v varen objem svoje matere (podoživljanje pogrešanja matere je bilo najmočnejše – jok), s katero je živela sama, brez očeta. V tistem življenju šolanja ni dokončala in posledično je imela kasneje v življenju eksistencialne težave.

V Anini duši se je v tistem življenju nakopičila zamera do učiteljice in zamero je prinesla s seboj v današnjo inkarnacijo. Ko je danes v njen svet vstopila nova učiteljica, ki je bila v dotičnem prejšnjem življenju prav tako njena učiteljica, je Ana to nezavedno prepoznala. Aktivirali so se vsi strahovi, zamere in odpori iz preteklosti, zavestno pa se Ana tega ni zavedala. Starši so kot zunanji opazovalci videli le, da je Ani zelo težko. Razumsko se z njo ni dalo pogovoriti ali ji pojasniti, da je šolanje zanjo pomembno in da naj zaupa učiteljici, saj so bila čustva, ki so jo preplavljala premočna. Videli so samo deklico, ki v sebi trpi, se upira novi šoli in učiteljici.

Ana je med regresijo ozavestila in očistila negativna čustva, ki so jo usmerjala iz nezavednega. Na ravni duše se je pogovorila s svojo učiteljico. Povedala ji je, da ji zameri, ker ji nekoč v trenutkih stiske ni dovolila k materi in zato danes noče sodelovati z njo. Učiteljica ji je odgovorila, da ni vedela, da ji je bilo takrat težko in da si je želela k materi. Če bi to vedela, bi ji dovolila oditi. Ana je dojela, da učiteljica ni razumela njene stiske in ji je lahko odpustila. Prišlo je do sprave, lahko sta se srčno objeli. Višji Jaz je Ani pojasnil, da je izobraževanje za njeno prihodnost pomembno in da v današnjem življenju ni tako, kot v tistem prejšnjem, da zdaj lahko gre vsak dan po šoli domov k svoji materi. Pokazal ji je tudi, kako trdno je učiteljica držala uzde kamele in da je bil namen učiteljice samo to, da bi to uspelo tudi njej, da bo kot odrasla oseba imela vajeti življenja trdno v svojih rokah.

Anin odnos do učiteljice in šole se je po regresiji izboljšal.

Anina risba: